V petek, 15. februarja smo v Marijinem domu prisluhnili spodbudam nadškofa Marjana Turnška, s katerimi nas je želel pripraviti na čas misijona, ki se hitro približuje. Približal nam je dokument papeža Frančiška Veselite in radujte se. Le nekaj misli zapišimo tu na spletu, v spomin tistim, ki so poslušali, in za tolažbo tistim, ki se predavanja niso mogli udeležiti.
Prav vsi smo poklicani k svetosti. K njej pa Bog vodi vsakega po njemu lastni poti. Tako lahko rečemo, da je posnemanje svetnikov prepovedano, saj je vsak unikat in bo po poti svetosti hodil na svoj način. Svetniki bodimo z vsakdanjimi opravili, tam kjer smo in to z majhnimi koraki. Taka svetost, ki pogosto sploh ni očitna, se morda skriva za sosednjimi vrati. Mi pa lahko poskrbimo, da bo tudi sosed za sosednjimi vrati našel svetost. Razglašeni svetniki pa so nam spodbuda, da je taka pot možna.
Radi pa se prikradeta dve veliki oviri svetosti. Prva je, da želimo vero povsem razložiti in smo celo prepričani, da Boga povsem razumemo. Nevarno je imeti odgovore na vsa vprašanja. Najhuje je, če vemo, kje Boga ni. Druga ovira pa je, da zaupamo v svoje moči ali pravila in mislimo, da si bomo z njimi pridobili svetost brez pomoči Božje milosti.
Svetosti ni brez ponižnosti. Ponižnosti pa ni brez ponižanj. Če nisi sposoben prenesti kakšnega ponižanja (spet v vsakdanjem življenju), nisi ponižen in ne hodiš po poti svetosti. Tudi Kristus se je pustil ponižati.
Čeprav je to včasih težko sprejeti in v luči sveta nemogoče razumeti, je pomembno, da ne izgubimo spred oči, da svetnik živi veselo in s smislom za humor. Gre za nadnaravno veselje. Ne za šampanjsko veselje ki potrebuje spodbudo od zunaj in ga navadno ostane le malo. Veselje svetnika se rojeva tiho, skoraj neopazno, a vzdrži tudi ob zunanjih preizkušnjah ali stiskah.
Še nečesa ne smemo pozabiti. Hudič ni mit. Je zelo resničen in ga v svojem življenju pogosto čutimo, ko želi vplivati na nas. Zato bodimo čuječi in vedno pripravljeni na duhovni boj. Posebej se je potrebno upreti duhovni izprijenosti, katere posledica je, da greh postane nekaj normalnega in postanemo slepi zanj. Kristjan se mora temu odločno upreti. Sedaj se v družbi veliko govori o evtanaziji. Ali bomo spregovorili? Ali bomo raje ostali varno v svojih prepričanjih ali v varnem zavetju omizja enako mislečih?
Hvala gospodu nadškofu za besede, ki nam jih je približal na preprost, privlačen in razumljiv način. Celoten papeževa spodbuda je dostopna tudi na spletu na tej povezavi.
sdrdavdig
