Romanje Župnijske Karitas in drugih sodelavcev v župniji Šturje je bilo v soboto, 8. junija 2019. Odpravili smo se k zamejskim Slovencem na Kras. Na mejnem prehodu Vrtojba nas je pričakal g. Ambrož Kodelja, slovenski župnik v Doberdobu, ki se odlično znajde v vlogi turističnega vodnika. Izdal pa je tudi zbirko pesmi Koraki. Seznanil nas je z znamenitostmi ob poti, in že smo vstopili v Goriško
pokrajino, v deželo Furlanijo-Julijsko krajino.
Prvi postanek smo imeli v malem mestecu Gradišče ob Soči, kjer smo obiskali katedralo in lepo servitsko cerkev z ravnim stropom in angeli iz marmorja in peščenca. Potem, ko smo zapeli pesem in si ogledali notranjost obeh cerkva, smo se sprehodili še skozi prijetno mestece in čez sobotno tržnico v parku.
Nato nas je pot vodila v furlansko mesto Redipuljo, ki se slovensko imenuje Sredipolje. Tu je v prvi svetovni vojni potekala Soška fronta in je umrlo veliko vojakov. Fašistični režim je na slovenskem ozemlju, kakor je poudarjal g. Ambrož, postavil kostnico padlim italijanskim vojakom. Spomenika v obliki stopnic, v katera so vpisana imena vojakov, si zaradi obnove nismo mogli ogledati pobliže. Predstavlja pa divizijo, pripravljeno za napad. Na prvo svetovno vojno in njeno tragedijo nas je spomnilo tudi avstroogrsko pokopališče, kjer poleg Slovencev počivajo tudi Madžari, Čehi, Avstrijci, Nemci in Poljaki. Tu smo zapeli Slomškovo pesem »V nebesih sem doma«. G. Ambrož Kodelja je zelo doživeto in čustveno prizadeto opisoval zgodovino Slovencev na tem ozemlju.
Pot smo nadaljevali do Doberdoba, kjer je spomenik slovenskim vojakom 1915-1917, z znamenitim napisom »Doberdob – slovenskih fantov grob«. V Doberdobu smo imeli v cerkvi sv. Martina slovesno mašo, ki jo je vodil g. župnik Zoran. Pesmi v čast Sv. Duhu, Jezusovemu srcu in Mariji so donele iz naših grl. Cerkev je bila v 1. sv. vojni zelo poškodovana, obnavljal jo je fašistični režim. V cerkvi je lepa oltarna slika sv. Martina, ki podarja revežu plašč, ki jo je narisala goriška slikarka Ema Galli. Njene so tudi podobe sv. Družine, sv. Ane, ki uči Marijo brati, in sv. Jožefa mizarja, ki uči mladega Jezusa. Čudovite slike križevega pota s korziško modro barvo je narisala akademska slikarka Alexa Ivana Olivieri, Slovenka, ki živi na Korziki. V cerkvi je tudi kip Antona Martina Slomška in njegove relikvije, na ambonu pa relief sv. Cirila in Metoda, zavetnikov Evrope. V župniji Doberdob živi 97% Slovencev in imajo slovensko mašo in vse napise v slovenščini. Tu smo ob g. župniku Ambrožu začutili, da se slovenske domoljubnosti lahko učimo od naših rojakov. Nato je sledilo kosilo na župnijskem dvorišču. V senci, ki nas je varovala pred sončno pripeko, je teknila okusna jota s klobaso, ki jo je za cel avtobus in še en kombi lačnih romarjev, skuhala gospa Zorka. Posladkali smo se z okusnimi češnjami in sladkimi dobrotami, ki so jih napekle pridne gospodinje.
Popoldan smo si ogledali še Devinski grad, ki je bil zgrajen konec 14. stoletja na pečini, s čudovitim razgledom na Tržaški zaliv. Le-tega smo občudovali iz balkonov gradu in s stolpa, prav tako pa je bil zanimiv bunker z razgledom na morje. Uživali smo tudi v krasnem grajskem parku. Na Devinskem gradu je nekaj časa živel tudi sloviti lirik Rainer Maria Rilke. Grad je živ, naseljen. V njem živi plemiška družina Torre e Tasso.
Po ogledu ribiškega naselja smo se morali posloviti od g. župnika Ambroža Kodelje, ki nam je s svojo neverjetno življenjsko vitalnostjo pri svojih častitljivih 80. letih, z ljubeznijo do slovenstva in zanimivim pripovedovanjem ostal v prijetnem spominu. Zahvaljujemo se tudi g. župniku Zoranu Zorniku, vsem Karitasovim prostovoljkam in prostovoljcem ter ostalim župnijskim sodelavcem za njihov trud ter za to zanimivo in doživeto zaključno romanje.
Prvi postanek smo imeli v malem mestecu Gradišče ob Soči, kjer smo obiskali katedralo in lepo servitsko cerkev z ravnim stropom in angeli iz marmorja in peščenca. Potem, ko smo zapeli pesem in si ogledali notranjost obeh cerkva, smo se sprehodili še skozi prijetno mestece in čez sobotno tržnico v parku.
Nato nas je pot vodila v furlansko mesto Redipuljo, ki se slovensko imenuje Sredipolje. Tu je v prvi svetovni vojni potekala Soška fronta in je umrlo veliko vojakov. Fašistični režim je na slovenskem ozemlju, kakor je poudarjal g. Ambrož, postavil kostnico padlim italijanskim vojakom. Spomenika v obliki stopnic, v katera so vpisana imena vojakov, si zaradi obnove nismo mogli ogledati pobliže. Predstavlja pa divizijo, pripravljeno za napad. Na prvo svetovno vojno in njeno tragedijo nas je spomnilo tudi avstroogrsko pokopališče, kjer poleg Slovencev počivajo tudi Madžari, Čehi, Avstrijci, Nemci in Poljaki. Tu smo zapeli Slomškovo pesem »V nebesih sem doma«. G. Ambrož Kodelja je zelo doživeto in čustveno prizadeto opisoval zgodovino Slovencev na tem ozemlju.
Pot smo nadaljevali do Doberdoba, kjer je spomenik slovenskim vojakom 1915-1917, z znamenitim napisom »Doberdob – slovenskih fantov grob«. V Doberdobu smo imeli v cerkvi sv. Martina slovesno mašo, ki jo je vodil g. župnik Zoran. Pesmi v čast Sv. Duhu, Jezusovemu srcu in Mariji so donele iz naših grl. Cerkev je bila v 1. sv. vojni zelo poškodovana, obnavljal jo je fašistični režim. V cerkvi je lepa oltarna slika sv. Martina, ki podarja revežu plašč, ki jo je narisala goriška slikarka Ema Galli. Njene so tudi podobe sv. Družine, sv. Ane, ki uči Marijo brati, in sv. Jožefa mizarja, ki uči mladega Jezusa. Čudovite slike križevega pota s korziško modro barvo je narisala akademska slikarka Alexa Ivana Olivieri, Slovenka, ki živi na Korziki. V cerkvi je tudi kip Antona Martina Slomška in njegove relikvije, na ambonu pa relief sv. Cirila in Metoda, zavetnikov Evrope. V župniji Doberdob živi 97% Slovencev in imajo slovensko mašo in vse napise v slovenščini. Tu smo ob g. župniku Ambrožu začutili, da se slovenske domoljubnosti lahko učimo od naših rojakov. Nato je sledilo kosilo na župnijskem dvorišču. V senci, ki nas je varovala pred sončno pripeko, je teknila okusna jota s klobaso, ki jo je za cel avtobus in še en kombi lačnih romarjev, skuhala gospa Zorka. Posladkali smo se z okusnimi češnjami in sladkimi dobrotami, ki so jih napekle pridne gospodinje.
Popoldan smo si ogledali še Devinski grad, ki je bil zgrajen konec 14. stoletja na pečini, s čudovitim razgledom na Tržaški zaliv. Le-tega smo občudovali iz balkonov gradu in s stolpa, prav tako pa je bil zanimiv bunker z razgledom na morje. Uživali smo tudi v krasnem grajskem parku. Na Devinskem gradu je nekaj časa živel tudi sloviti lirik Rainer Maria Rilke. Grad je živ, naseljen. V njem živi plemiška družina Torre e Tasso.
Po ogledu ribiškega naselja smo se morali posloviti od g. župnika Ambroža Kodelje, ki nam je s svojo neverjetno življenjsko vitalnostjo pri svojih častitljivih 80. letih, z ljubeznijo do slovenstva in zanimivim pripovedovanjem ostal v prijetnem spominu. Zahvaljujemo se tudi g. župniku Zoranu Zorniku, vsem Karitasovim prostovoljkam in prostovoljcem ter ostalim župnijskim sodelavcem za njihov trud ter za to zanimivo in doživeto zaključno romanje.
