29. februar nam je bil podarjen – dan več v letu – in marsikdo se je spraševal, kaj bo s tem darom, kako bo preživel ta dan.
Za 25 Šturcev – najmlajši je imel 10 let, najstarejši pa skoraj 70 – to ni bilo vprašanje: Zjutraj smo se zbrali pred župniščem, dobre volje in trdno odločeni, da bomo poromali na Sveto Goro. Jasno nebo in jutranji hlad sta obljubljala prave razmere za dolg pohod. Dobre volje smo načrtovali, kdo se pelje s kom do Predmeje. Avtomobilov in prijaznih voznikov je bilo več kot dovolj.
Na Predmeji smo začeli našo pešpot. Z nami je šel tudi gospod župnik, ki je s sproščenostjo in dobro voljo veliko pripomogel k dobremu razpoloženju. Po gozdni stezi smo kmalu prišli do delno poledenele ceste, ko smo morali pazljivo stopati po tenki snežni preprogi, ki jo je nasul prejšnji dan.
Pot se je spuščala skozi čudovito Smrečje. Mahovi, posuti z zrnatimi snežinkami so lepšali zimsko pokrajino. Pohodniki smo prijetno klepetali, iskali rime, pevke so zapele nekaj pesmi in čas je hitro mineval. Po dobri uri in pol smo se na prelazu Prevala ustavili. Topla kava in piškoti so se prilegli in imeli veliko boljši okus kot doma.
Pot smo nadaljevali mimo gozdarske hiše v Krnici in se ustavili na vzletišču za jadralne padalce nad Vitovljami. Pred nami se je odprl lep razgled na našo dolino vse do morja.
V skupni molitvi rožnega venca smo se po kolovozu spuščali proti Trnovem. Tu je bil primeren čas za daljši postanek in malico iz nahrbtnikov – nahrbtnikov zato, ker smo sladke dobroti delili med seboj. Romanje smo nadaljevali v strnjeni vrsti po cesti do Grgarja. Čas smo si krajšali z iskanjem različnih besed pa abecednem redu (vaje za spomin), klepetanju, sproščenemu obujanju spominov, prijazni menjavi nasvetov – za vse je bilo dovolj časa, le za skrbi, utrujenost in »jamranje« ga ni bilo.
V Grgarju smo se ponovno ogreli s toplo kavo. Pohod smo nadaljevali po poljski poti do potoka. Tu nam je gospod župnik predlagal, da vzpon na Sveto Goro nadaljujemo v tišini, osebni molitvi in premišljevanju. Upoštevali smo njegovo pobudo. Pogled na skupino romarjev, ki se tiho vzpenjajo po ozki in strmi poti, je bil navdihujoč. Na hribu svetega Frančiška smo bili župniku hvaležni za njegovo pobudo: vsi skupaj in ne preutrujeni smo prišli na vrh. Zaradi iskrene radosti smo mu to, žal, pozabili povedati.
V kapeli prikazanja smo se pri maši zahvalili Bogu in Mariji za varstvo, dobroto, blagoslov in za srečno prehojeno pot. Po maši se nam je za nekaj časa pridružil br. Ambrož in nam ponudil »zdravilo v tekoči obliki«, pridne gospodinje pa pecivo. Do Predmeje smo se vrnili z avtobusom, nato pa z avtomobili domov.
Sedemindvajset-kilometrski pohod nas je povezal. Doživeli smo lep dan, krepili telo in možgane, poglabljali duhovnost. Ta podarjeni dan je darilo, ki ga bomo še večkrat podoživljali, se ga spominjali s hvaležnostjo in upam, da tudi še kdaj doživeli.
V imenu vseh romarjev: »Hvala gospodu župniku, hvala Miljevi, hvala vsem, ki ste nam/smo si polepšali dan.
Hvala ti, dobri Bog, za to bogato doživetje.
A. N.B.
