Večkrat starejši ljudje tarnajo kako zelo so sami, kako jim je dolgčas in ni nikogar več k njim na obisk. Sprašujejo se zakaj se to dogaja ravno njim in trpijo v svojem svetu. Včasih so otroci z vnuki prihajali bolj pogosto, zdaj pa kar nimajo več časa in so raje na telefonih… Saj jih razumejo, vendar…Starejšim ljudem res ni enostavno. Živeli so v drugačnih časih in verjamem, da je hudo, ko otroci in vnuki odidejo od doma in si ustvarijo svoje družine. Dokler sta v dvoje, še gre, huje je, ko se eden poslovi in drugi resnično ostane čisto sam. Morda kdo od otrok živi v domači hiši ali čez cesto in samota še ni tako huda, ker jih vsaj na dvorišču ali skozi okno večkrat videva. Toda past se skriva v tem, da bi zdaj človek, ki je ostal sam, ostajal zaprt med štiri stene, jadikoval kako hudo mu je in kako brezčuten je postal svet… Spodbujam vse, še posebno pa starejše, da dokler so kolikor toliko zdravi in mobilni, da se skušajo aktivno vključiti v neko aktivnost: v župniji, krajevni skupnosti, na Ljudski univerzi ali na Univerzi za tretje življenjsko obdobje oz. v organizaciji različnih društev, kjer imajo res lepo izbiro dejavnosti, pogosto brezplačnih. Tako je možna vključitev v svetopisemske ali karitativne dejavnosti, pevske zbore, ročne in kuharske spretnosti, v različne oblike telovadnega oz. športnega udejstvovanja, zeliščarstva, risanja in druge umetnosti, učenja jezikov, branja, udeležbe na različnih predavanjih, računalniško opismenjevanje, tehnične in prostovoljske aktivnosti, ko se različne generacije medsebojno bogatijo z znanjem in izkušnjami… Možnosti so dandanes res številne, pogosto pa srečam ljudi, ki zamahnejo z roko, češ da to ni zanje… Vedno se mi zdi škoda, da se že vnaprej odpovedo stvarem, za katere niti ne vedo koliko koristnega bi jim lahko prinesle, ne le pregnale dolgčas, pač pa bi jih lahko obogatile v kulturnem ali osebnostnem smislu, s pogovori ali s srečevanjem podobno mislečih… Večkrat je potrebno le malce obrniti pogled – iti iz pasivne, otroške drže v aktivno, odraslo držo – v smislu, ne da morajo drugi skrbeti zame, pač pa kaj lahko (še) sama storim zase in/ali za druge. Namesto pričakovanja telefonskega klica, prevzamem aktivno držo in kličem jaz, namesto čakanja na povabilo na kavo ali sprehod, povabim jaz koga ali pa grem sama, namesto tarnanja česa nimam, sem hvaležna za vse, kar imam, namesto razočaranja česa ne zmorem več, se veselim vsega, kar pa še zmorem… Namesto očitanja pohvalim, namesto slabega iščem dobro, namesto kritiziranja molim… Ni tako težko, le pomembno je na kaj smo osredotočeni, na napol prazen ali na napol poln kozarec vode, ne težave ali na izzive, na dvome in strahove ali na ljubezen, vero in zaupanje…
Morda bi osamljen človek skušal nehote »pritiskati« na svoje otroke v smislu »nesposobnosti«, češ da rabi to in ono, da ne more sam delati na vrtu, da ne zna kuhati ipd. Včasih je v ozadju lagodnost in neznanje, morda kdaj tudi kaka manipulacija, kar pa ni izgovor, da se človek ne bi potrudil in skušal še kaj novega naučiti. Če je starejši res obnemogel in kljub naporu, ki ga vloži, zelo težko ali pa sploh ne zmore več opravljati vsakodnevnih opravkov, je situacija razumljiva, in v resnici potrebuje pomoč. Morda se je možno dogovoriti z domačimi in sorodniki, da se manjša pomoč organizira znotraj sorodstva, sicer pa se je modro poslužiti privatnih negovalk, družabnic ali pa najeti strokovno usposobljene osebe za pomoč na domu oz. morda celo razmišljati o odhodu v dom starejših. Nekaterim je že misel na to tako težka, da nočejo niti razmišljati o tem, mnogi pa so po odhodu v dom prav zaživeli, kot bi se razcveteli, s številnimi dejavnostmi, pogovori, prijateljstvi… Smo takšni in drugačni, razumem, vsak človek ima svoj prav in pravico do svojega dostojanstva. Mnogi starejši bi pogosto radi ostali v enakem okolju, kot ga poznajo, pri čemer zahtevajo postrežbo in skrb in bi se jim morali prilagajati vsi domači, sami se pa ne bi. So kar malo posesivni, egoistični in včasih tudi psihično agresivni. Pravico do svojega življenja imajo tudi odrasli otroci in vnuki, ki žal, vedno pogosteje, v resnici komaj zmorejo opraviti svoje številne obveznosti, kaj šele nositi ostarelo starševsko breme na plečih. Tempo življenja je postal res hiter in prav je, da vsak poskrbi za svoje življenje po svojih najboljših močeh, dokler le zmore. Potem, ko samostojno ne gre več, pa dobrohotno sprejme najboljšo možno rešitev. Pogosto je najboljše, da nego in skrb prevzamejo profesionalne ustanove, domači pa prihajajo na obiske. Poznamo tudi mnogo prijaznih, dobrohotnih, skromnih ostarelih, kateri so pravi blagoslov za vse nas. Bog daj vsem zdravja, moči in darov svetega Duha, da izpolnimo Božjo voljo!
Jerneja B. Dimic