V nedeljo, 28. 6. 2020, je v Šturjah svojo zlato mašo praznoval gospod Ivan Albreht. Za zlatomašnika, gospoda Ivana Albrehta, je mesec junij še posebej pomemben mesec. Meseca junija leta 1945 se je rodil, meseca junija je bil krščen in junija leta 1970, pred 50-imi leti, je na Sveti Gori prejel mašniško posvečenje. Mesec junij ga je tudi osebno zaznamoval, saj mu je ob rojstvu, istega meseca, junija, revolucionarno nasilje na Teharjah odvzelo očeta Franca. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden, smo lahko poslušali v nedeljskem evangeliju. Kdor hoče biti Kristusov duhovnik, mora nekako nase jemati tudi Jezusov križ, Ivan ga je že zelo zgodaj.
Namreč, začetek in konec v tistem pred poletnem času leta 1945 sta si podajala roke. Ko se je njegovo življenje šele rojevalo, so na drugi strani mnogi premladi odhajali zgolj zato, ker nekomu niso bili všeč. A Bog ga je obvaroval in njegove darove uporabil za vse nas. Človeška zgodovina je končna in večkrat prašna, nas stiska – kot je omenil v svoji knjigi o župniji Dornberk, polna polresnic, dokazanih laži in netočnosti. Bog, kot resnični Alfa in Omega, pa ima z nami drugačne načrte. Tako jih je imel tudi z njim. In predolgo bi bilo natančno naštevati, kam vse ga je naš gospod Jezus Kristus teh 50 let poslal in komu vse je na tej poti pomagal, svetoval, učil, ga opogumljal in reševal iz nitk samoprevar in prevar skušnjavca.
Vsak, ki se ga je dotaknil, bi lahko kaj povedal o njem in o njegovem vplivu na njegovo življenje.
Mogoče za pokušino lahko rečemo, da se je rodil v Dolah nad Idrijo, v župniji Zavratec. Osnovno šolo je končali v Žireh, gimnazijo v takratni srednji verski šoli v Vipavi. 1970 je bil na Sveti Gori posvečen v duhovnika. Teološko fakulteto je končal leta 1971. Po novi maši je bil po nekaj mesecev kaplan v Kopru, Lokvi pri Divači, Postojni in Tolminu. 1971–76 je bil prefekt v malem semenišču v Vipavi. Od 1976–79 župnik v Lokavcu pri Ajdovščini. O tej župniji večkrat govori kot o njegovi prvi ljubezni. Od leta 1979 do 1999 je sledilo 20-letno obdobje v župniji Ajdovščina. Po dolgih letih komunistične zime je tako v Ajdovščini uvedel misijon in velikonočne procesije. Uvajal je veliko različnih skupin: zakonskih, molitvenih, mladinskih, spodbujal drugačne oblike dela po skupinah, pri mladinski skupini, da vsakdo nekaj pripravi, in on je bil zraven kot duhovni vodja. Vodil ga je pokoncilski duh. Spodbujal je oziroma uvajal verouk za starše.
Hkrati je, tako ga opisujejo bivši sodelavci, še ena zadnjih živečih legend srednje verske šole in malega semenišča v Vipavi in Škofijske gimnazije Vipava. V teh ustanovah je bil skoraj v vseh možnih vlogah – najprej kot dijak, leta 1964 kot maturant, potem se je leta 1971 vrnil na ustanovo in deloval kot profesor, razrednik, duhovni vodja, svetovalni delavec. Je eden od najbolj zaslužnih za preoblikovanje srednje verske šole v Vipavi v za vse odprto Škofijsko gimnazijo Vipava. Skupaj je deloval, na vseh teh ustanovah 32 let (brez upoštevanja dijaških let). Verjetno je rekorder po številu predmetov, ki jih je v teh ustanovah učil: sociologija, psihologija, družbena ureditev, samoupravljanje s temelji marksizma, verouk, športna vzgoja, latinščina, nemščina.
Verjetno ni daleč od resnice, da je tudi edini duhovnik, ki je učil predmet samoupravljanje s temelji marksizma in edini učitelj daleč naokoli, ki je učil tako predmet samoupravljanje s temelji marksizma kot verouk. Nedvomni pričevalec nekega časa.
Drugače ga opisujejo kot pokončnega človeka s skoraj asketskim življenjem, doslednega, vedno čuječega ocenjevalca trenutnega dogajanja in ljudi, s pogledom zazrtim v prihodnost.
V času delovanja na Škofijski gimnaziji v Vipavi je bil tudi voditelj dnevov duhovnosti – dijake posameznega letnika je gostil na svojem rojstnem domu v Dolah. To so bile zanje neprecenljive izkušnje tako spanja na senikih, kuhanja, molitve, maše in pogovorov. Zlasti so mu prisluhnili v pripovedovanju osebnih izkušenj z verskega in psihološkega področja, od predstavitve hipnoze do izganjanja hudiča.
Bil je študijski prefekt, kar pomeni, da je skrbel za to, da je učil in skrbel za vzgojo bodočih duhovnikov. Spominjali se ga bodo kot športnika, ki je rad tekal, telovadil na drogu, se ukvarjal s stojo na glavi itd.
Vedno je znal biti odločen. To lepo ponazarja tudi dogodek v župnišču v Ajdovščini, ko je v župnišču zalotili tatu, ga zaprl v prostor in klical na policijsko postajo. Ker so s prihodom odlašali in se izgovarjali, je vzel poleno in tatu tako pripeljal na postajo kar sam.
Pozneje, že v obdobju Škofijske gimnazije Vipava, je deloval kot svetovalni delavec in so tako dijaki kot starši radi hodili k njemu na pogovore ob raznih vzgojnih, družinskih ali osebnih vprašanjih. Svoje delo je vedno postavljal pred Boga s preprosto, osebno globoko vero. Z vso močjo je vedno preprosto zagovarjal, da je vse Božje in nam vse dano zato, da bi bili srečni, da pa se moramo za osebno rast in za pravo srečo znati odpovedovati in vztrajati. V tem je tudi sam za zgled v vztrajanju pri zdravi prehrani. Prav preroško pa je na družbenem področju že v 80-ih letih napovedal, da Evropo, ki se stara in ne ljubi življenja, čakata dva izziva: naval migrantov in ekološki problemi.
Naj samo na kratko omenim njegovo bogato monografijo: Mozaik krščanstva ob mrzli reki: 250 zgodb iz preteklosti Ajdovske in Šturske župnije, osnutek zgodovine Ajdovske župnije in cerkve in njegove objave strokovnih člankov v revijah Tretji dan, Božje okolje, Bogoslovni vestnik, Cerkve v sedanjem svetu in še in še. Poleg tega je imel razne obveznosti na škofijski in medškofijski ravni: 1975–79 član sveta za semenišča pri Jugoslovanski Škofovski Konferenci. 1974–86 član slovenskega Medškofijskega Katehetskega sveta. 1982–91 v odboru in tajništvu Mohorjeve družbe v Celju. Je tudi eden od avtorjev katehetskih priročnikov Kateheze za starše a, b, c (izdal: škofijski ordinariat koper 1988, 1990, 1992), ki so prvi obširen katehetski poskus izdaje priročnikov za delo s starši veroučencev po drugi svetovni vojni. In še in še in še…
Sledila je župnija Podraga in pozneje župnija Dornberk, dokler ni leta 2012 prišel v župnijo Šturje kot duhovni pomočnik, kjer deluje še danes. Tukaj najprej iskrena zahvala za vse tiste darove, ki smo jih bili Šturci deležni po njegovem duhovništvu, po njegovem oznanjevanju, po njegovi zvestobi Bogu ter njegovih darovih, ki mu jih je gospod naklonil.
Spoznali smo ga kot jedrnatega, človeka ki gre k bistvenemu. Ki zna ločiti pleve od zrnja … In njegov sad je bogato obrodil, tudi pri nekaterih, ki ga šele zadnja leta bolje poznamo.
Vedno pravi, kako lahko v časih nenaklonjenih veri živimo polno krščanstvo. In obratno, vedno opozarja, da v časih, ki so zunanje bolj naklonjeni veri, časih, ki na videz izgledajo lahki, lahko na polno zabredemo. Čuječnost, zato vedno poudarja čuječnost.
Tudi zato se ga spominjamo in mu bomo hvaležni za knjigo in življenjepis našega Filipa Terčelja s podnaslovom duhovnik v primežu dveh svetovnih vojn in treh zločinskih režimov. V knjigi v uvodu omenja misel, da je Terčelj delal za delodajalca – Boga, ki zmore poraze in neuspehe uporabiti kot vogelne kamne pri doseganju svojih načrtov. Sam je v skoraj štirih desetletjih bivanja ob Hublju spoznal mnogo poti in steza, po katerih je Terčelj hodil; senožeti in pašniki, kjer se je kot otrok pasel, razglede, ki so se odstirali pred njegovim domom, in naenkrat je njegovo pisanje zanj zasijalo v drugačni luči. Naj za vse nas velja isto – hvaležni za njegovo luč ob njegovih in naših „hubeljskih in šturskih“ poteh. Tako se je tudi za nas potrdilo njegovo novo mašno geslo izpred 50-ih let: Moja duša poveličuje Gospoda, velike reči mi je storil on, ki je mogočen.
Ob rojstnem dnevu pred tremi tedni nam je sam rekel, da potrebuje predvsem molitev. In še enkrat molitev. Da na njega – tudi pri taki starosti- še vedno prežijo vsi smrtni grehi. Nikoli zaključen duhovni boj.
Zato smo župljani v pripravi na njegovo zlato mašo zanj zbirali duhovni šopek. Duhovni šopek, ki je pomenil in pomeni molitev zanj, spomin nanj ob oltarni daritvi, molitev za duhovne poklice in molitev za svetost duhovnikov. V ta namen smo darovali tudi svoje trpljenje, prostovoljne odpovedi in druga naša dobra dela. Naj zaključim še z Ivanovo ljubo pesmijo:
»Kadar sonce gre za goro,
mislim jaz na svojo smrt.
Ko me iz solzne bo doline
Bog presadil v božji vrt.
Takrat meni se razgrne
čudovite sreče kraj,
zadnja solza se utrne,
srečen bom na vekomaj.
Še enkrat, Bog lonaj za vse, kar je gospod Ivan Albreht dal nam in celotnemu stvarstvu.
Hvaležni šturski župljani.
Za konec pa smo Ivanu pripravili še eno lepo in prijetno presenečenje. Veseli smo, da se nam je odzval njegov osebni prijatelj iz najzgodnejših let, gospod Izidor Rejc. Kot otroka je Ivana tudi varoval, bil je udeležen tudi pri Ivanovi novi maši leta 1970, sicer pa ga mnogi poznate kot poslanca in osamosvojitvenega ministra za industrijo in gradbeništvo v tako imenovani demosovi vladi.
Dejan Škvarč
