Pred skokom v novo šolsko leto z vami delimo nekaj spominov na nepozabne oratorijske dni.
Oratorij 2021 se je začel v ponedeljek 28. junija pred Marijinim domom. Šturje je zopet napolnil otroški smeh. Okoli 80 otrok in več kot trideset animatorjev, pa nekaj gospodinj in drugih pomočnikov je vstopilo v oratorijski teden.
Prvi dan smo spoznali Jana, Marijo in Carla, ki so nam skozi teden predstavili življenje mladega Carla Acutisa. Geslo letošnjega oratorija je bilo Originalen.sem, geslo prvega dne pa je bilo vedoželjnost, zato smo v dramski igrici ki so jo zaigrali animatorji izvedeli kaj vse je počel Carlo od tega da je programiral, do tega da je igral saksofon. Po spodbudnih besedah župnika Zorana pa so se otroci o tem pogovarjali še z animatorji. Dopoldan je hitro minil. Končali smo ga v cerkvi z molitvijo pred Najsvetejšim. Ko smo se okrepčali z odličnim kosilom, pa je bil čas za igre polne raznih domislic. Vrhunec dneva je bila sveta maša, pri kateri so se pridružili tudi nekateri starši.
Drugi dan je bilo geslo zmernost. V dramski igrici nas je Carlo podučil, da naj vedno vzamemo le toliko kot potrebujemo in nič več, ker marsikdo nima niti toliko kot potrebuje. Po katehezi so sledile raznorazne delavnice, ki so bile nadvse zanimive. Pred kosilom je bila slavilna molitev in nato je zopet sledila velika igra. Dan se je zaključil z mašo v šturski cerkvi.
Tretji dan smo v zgodbi poslušali o evharistiji. Carlo nam je predstavil kako pomembna sta evharistija in molitev rožnega venca. Rekel je: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa.« Sam evharistije ni izpustil niti en dan. Nato je sledila kateheza, delavnice, slavilna molitev, odlično kosilo, velika igra in na koncu sveta maša. Za animatorje in najstnike pa se dan še ni končal. Po tem ko so vsi preostali otroci odšli domov so animatorji in najstniki skupaj igrali igre in izdelali lončke za sveče (lučke). Na koncu večera smo imeli večerjo, po večerji pa smo šli na sprehod z lučkami.
Četrti dan je bilo geslo dobrosrčnost. Carlo nam je povedal kako je pomagal dvema brezdomcema in nato so skupaj z Janom in Marijo pomagali še eni. Ko smo si ogledali zgodbo smo se pa odpravili proti Lokavcu vsak po svoji poti. Najmlajši so šli mimo ranča, srednji čez Školj in najstarejši čez izvir Hublja. Med potjo so vse skupine čakale zabavne naloge, vendar nam je zagodlo vreme, saj je začelo deževati, tako da smo vsi hitro tekli v Lokavec kjer smo v športni dvorani imeli kosilo. Po kosilu so nas obiskali gostje in nam predstavili svoje delo, ki ga opravljajo prostovoljno. Prišli so gasilci, gorski reševalci s psi in delavci iz zdravstvenega doma. Predstavitve so bile tako zanimive, da smo morali za petnajst minut prestaviti sveto mašo, ki je bila v cerkvi svetega Lovrenca v Lokavcu in tako smo zaključili dan.
Zadnji dan je bilo geslo večnost. V zgodbi ni bilo Carla, saj je ta odšel k Bogu, pri svojih petnajstih letih zaradi levkemije. V zgodbi smo videli kako mu je uspelo spremeniti ljudi okrog sebe. Jana je prepričal da je postal kristjan, Marija je začela bolj verjeti v Boga in na njegovo priprošnjo sta se njegovim staršem rodila še dva otroka. Dan se je odvijal kot običajno, le velike igre ni bilo, ker nas je zopet ujel dež. Med tem ko je zunaj deževalo smo skupaj z otroci imeli refleksijo in si ogledali film. Teden smo zaključili s sveto mašo v šturski cerkvi, po maši pa smo še malo poklepetali pred Marijinim domom in prigriznili sladke dobrote, ki so jih prinesli starši.
Carlo se je rodil 3. maja v Londonu, istega leta so se preselili v Milano kjer je živel. Bil je vedoželjen in dobrosrčen otrok. Rad je pomagal drugim in nikoli ni imel več kot je potreboval. K obhajilu je šel s sedmimi leti in od takrat do svoje smrti ni evharistije izpustil niti en dan. Redno je molil rožni venec in vsak teden je šel k sveti spovedi. Želel si je postati svetnik in kot je rekel: »Vsi se rodimo kot originali, mnogi pa umrejo kot fotokopije.« Želel je ostati originalen kar mu je tudi uspelo. Rad je programiral in imel tudi svojo spletno stran na kateri je objavljal zgodbe o evharističnih čudežih. Vsi so ga poznali kot nasmejanega, zabavnega in nesebičnega fanta. K Bogu je odšel 12. oktobra 2006, pri svojih petnajstih letih zaradi levkemije. Umrl je deset dni po tem ko so mu postavili diagnozo. Na njegovo priprošnjo se je zgodilo že kar nekaj čudežev in 10. oktobra 2020 je bil razglašen za blaženega. Velja za zavetnika mladih in računalniških programerjev.
