V nedeljo 28. maja, na Binkošti smo se ob 10-ih zbrali pri sveti maši. Zbrali smo se,
da bi skupaj molili, peli in klicali Svetega Duha, naj pride k nam, v naše občestvo.
Kajti Duh veje tam, kjer so ljudje zbrani in skupaj molijo. Pri sveti maši prejmemo
moč, da gremo vsak na svojo stran in delujemo ter pričujemo kot nam govori Sveti
Duh. On nam daje prepotrebnega poguma za vsakodnevne izzive.
Obenem je bila to nedelja, ko smo se pri sveti maši še posebej srečali s starejšimi in
bolnimi. Na ta dan so bili še posebej povabljeni med nas, da praznujemo skupaj z
njimi in jim tudi tako pokažemo našo hvaležnost zanje.
Svojci, prijatelji, znanci, prostovoljci so poskrbeli, da so lahko prišli k sveti maši, ki so
jo pomagale oblikovati sodelavke Karitas. Župnik Zoran, ki nas vedno vabi, da živimo
kot občestvo, je z nagovorom povabil vse k pogumnemu pričevanju za Kristusa in se
še posebej zahvalil starejšim in bolnim za njihove molitve in darovano trpljenje. Med
mašo je bila tudi priložnost za sveto bolniško maziljenje. Prepeval je župnijski zbor
Filipa Terčelja.
Po maši je sledilo druženje v Marijinem domu, ki so ga pripravile sodelavke Karitas in
pridne roke gospodinj, ki so napekle dobrote. Ob kapljici rujnega, polni mizi ter pesmi
jezik lažje steče. To je bila priložnost za klepet, obujanje spominov, pa tudi podelitev
skrbi, strahov, veselja……Za vsakega udeleženca je bilo pripravljeno še darilce, kot
znak pozornosti in v spomin na srečanje.
Na koncu bi rada dodala še svojo misel. Živimo v času, ko je svet naravnan, da vse
presoja skozi oči ekonomije, skozi dobiček, korist…Kaj je uporabno in kaj ne… kar ne
prinaša koristi, se zavrže.
Toda kdo si jemlje pravico, da odloča o tem, da postavlja merila? V zadnjem času se
veliko piše in bere o evtanaziji in pomoči pri samomoru, mi se o tem tudi veliko
pogovarjamo. Življenje je vendar dar.
Vsakodnevna srečevanja s starejšimi in bolnimi me učijo: telo je opešalo v močeh,
roke so žuljave, obraz zguban, toda v očeh so iskrice, ki sijejo iz duše in v nasmehu
se razodene hvaležno srce. To so ljudje polni izkušenj, modrosti in trpljenja, pa
čeprav ga vedno ne pokažejo navzven.
Toda te žuljave roke, se sklepajo v molitev, ki smo je vsi še kako potrebni.
Hvaležna Bogu, da smo se lahko srečali!
Tadeja Krapež