Nocoj je sveti večer.
Ob jaslicah zrem skrivnost učlovečenja, v skorajda temni cerkvi. Lahko bi prižgali luči, a luč se v tej noči prižiga v srcu.
Sredi naših jaslic leži srce, mehko je in osvetljeno, nanj je položena sveta družina: Jezus z Jožefom in Marijo. Onadva prinašata Jezusa tudi v moje in tvoje srce. Trkata, ne po vratih, ampak po skalah, ki ograjujejo človekovo srce. Včasih je tako trdo, da more samo Bog omehčati in zdrobiti kamenje greha, brezbrižnosti, jeze…
Nocoj sem se v prazni cerkvi zagledal v to srce z enim samim vprašanjem: Kaj te je nagnilo, Detece Božje, da si prišel med nas?
V mislih sem se sprehajal po naših ulicah in vaseh od Grivč, čez Šturje tja do Kožmanov, mimo domov mojih župljanov, in misli so postale molitev:
Hvala, Jezus, da si prišel. Ne bo ti dolgčas. Med nami boš imel veliko dela. To ti veš!
Velikokrat boš sicer obiskan tu v cerkvi, a mi ti bomo prinašali svoje zgodbe, večkrat težke kakor lepe.
Velikokrat boš noč prečul v molitvi, da bi se mi prav odločali na naših življenjskih križiščih. Kakor Petru boš rekel tudi nam: Jaz pa sem molil zate, da tvoja vera ne opeša.
Pogosto boš moral prositi: pustite otročiče k meni in jim ne branite.
Pojdi večkrat v naše družine in tam spreminjaj vodo odnosov v žlahtno vino ljubezni, ko zmanjkuje moči, poguma, edinosti.
Kar naprej boš moral sejati seme Božje besede. Hvala, ker ne boš obupal nad našimi kamnitimi srci.
Vedno znova nas boš moral spominjati, da je treba bratu odpustiti, ne 1x, ampak 70x7x. Le tako se vrača svetloba v oči in nasmeh na ustnice, ker je srce strašen sodnik, kakor pove Cankar.
Utrujenim, naveličanim, osamljenim boš vedno ponavljal: pridite k meni, jaz vam bom dal počitek.
Večkrat boš moral vzeti križ na svoje rame in umreti za odpuščanje naših grehov.
Stegoval boš roko nad našimi bolniki, jih zdravil, krepčal, opogumljal.
In ko bo naša vera kruljava, hroma, gluha in slepa, se nas boš dotikal in ozdravljal.
Hvala, ker boš stal pri izmeničnem stikalu: ko bomo preveč gledali le v ta svet in bo usihalo naše upanje, boš ti stal na drugi strani in nazaj prižigal luč vere.
Hvala, ker se boš vsak dan daroval na našem oltarju in se pustil jesti kot hrana za naš korak.
Res je. Dolgčas ti ne bo, dela ti ne bo zmanjkalo. Zdaj vem, zakaj si moral priti med nas!
Toda nocoj, Jezus, nocoj je začetek.
In za začetek tvoje poti med nami ti podarjamo svoje srce, s kamnitimi pregradami vred.
Vstopi kot otrok. Objemi nas nežno, privij nas k sebi, da bomo v globini srca čutili, kako zelo nas ti, učlovečeni Bog, ljubiš.
Tvoji Ljubezni se človek ne more upreti. Amen.
Želim vam blagoslovljen Božič.
Ob jaslicah zrem skrivnost učlovečenja, v skorajda temni cerkvi. Lahko bi prižgali luči, a luč se v tej noči prižiga v srcu.
Sredi naših jaslic leži srce, mehko je in osvetljeno, nanj je položena sveta družina: Jezus z Jožefom in Marijo. Onadva prinašata Jezusa tudi v moje in tvoje srce. Trkata, ne po vratih, ampak po skalah, ki ograjujejo človekovo srce. Včasih je tako trdo, da more samo Bog omehčati in zdrobiti kamenje greha, brezbrižnosti, jeze…
Nocoj sem se v prazni cerkvi zagledal v to srce z enim samim vprašanjem: Kaj te je nagnilo, Detece Božje, da si prišel med nas?
V mislih sem se sprehajal po naših ulicah in vaseh od Grivč, čez Šturje tja do Kožmanov, mimo domov mojih župljanov, in misli so postale molitev:
Hvala, Jezus, da si prišel. Ne bo ti dolgčas. Med nami boš imel veliko dela. To ti veš!
Velikokrat boš sicer obiskan tu v cerkvi, a mi ti bomo prinašali svoje zgodbe, večkrat težke kakor lepe.
Velikokrat boš noč prečul v molitvi, da bi se mi prav odločali na naših življenjskih križiščih. Kakor Petru boš rekel tudi nam: Jaz pa sem molil zate, da tvoja vera ne opeša.
Pogosto boš moral prositi: pustite otročiče k meni in jim ne branite.
Pojdi večkrat v naše družine in tam spreminjaj vodo odnosov v žlahtno vino ljubezni, ko zmanjkuje moči, poguma, edinosti.
Kar naprej boš moral sejati seme Božje besede. Hvala, ker ne boš obupal nad našimi kamnitimi srci.
Vedno znova nas boš moral spominjati, da je treba bratu odpustiti, ne 1x, ampak 70x7x. Le tako se vrača svetloba v oči in nasmeh na ustnice, ker je srce strašen sodnik, kakor pove Cankar.
Utrujenim, naveličanim, osamljenim boš vedno ponavljal: pridite k meni, jaz vam bom dal počitek.
Večkrat boš moral vzeti križ na svoje rame in umreti za odpuščanje naših grehov.
Stegoval boš roko nad našimi bolniki, jih zdravil, krepčal, opogumljal.
In ko bo naša vera kruljava, hroma, gluha in slepa, se nas boš dotikal in ozdravljal.
Hvala, ker boš stal pri izmeničnem stikalu: ko bomo preveč gledali le v ta svet in bo usihalo naše upanje, boš ti stal na drugi strani in nazaj prižigal luč vere.
Hvala, ker se boš vsak dan daroval na našem oltarju in se pustil jesti kot hrana za naš korak.
Res je. Dolgčas ti ne bo, dela ti ne bo zmanjkalo. Zdaj vem, zakaj si moral priti med nas!
Toda nocoj, Jezus, nocoj je začetek.
In za začetek tvoje poti med nami ti podarjamo svoje srce, s kamnitimi pregradami vred.
Vstopi kot otrok. Objemi nas nežno, privij nas k sebi, da bomo v globini srca čutili, kako zelo nas ti, učlovečeni Bog, ljubiš.
Tvoji Ljubezni se človek ne more upreti. Amen.
Želim vam blagoslovljen Božič.