Jezus je uporabil dve preprosti podobi, da bi opisal vpliv, kakršnega naj bi njegovi učenci imeli na ta svet: sol in luč. V Jezusovem času so sol uporabljali ne samo kot začimbo, ampak tudi za shranjevanje hrane. Palestinske luči so bile takrat majhne posodice, v katerih je gorelo olje. Po naših merilih te luči niso dajale veliko svetlobe, a takrat se je ta svetloba zdela močna.
Globlji pomen teh podob je, da nas Jezus vabi, da bi na svetu pustili svoj pečat. Kakor so takrat Judje za preživetje potrebovali sol in luč, naš svet za svoj obstoj potrebuje našo prisotnost!
Kako? Vsakemu od nas kliče, kakor je klical že prerok Izaija z besedami iz prvega berila današnje nedelje: »Lomi lačnemu svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v hišo. Kadar vidiš nagega, ga obleci in ne da se potuhneš pred svojim rojakom!«
Krščanstvo ni samo skrb za lastno pobožnost. Samo s tem še nismo sol in luč. Luč in sol smo, če živimo Jezusovo življenje. Spopadal se je z vsakršno revščino, krivico in hinavščino. Njegovi učenci ne morejo delati drugače.
Vi ste luč sveta. Vi ste sol zemlje! Če pa se sol spridi in luč več ne sveti…
