V junijskih dneh leta 1917 so bili naši kraji v znamenju najhujših bojev 1. svetovne vojne in mesec dni po prikazanju Brezmadežne v Fatimi. Župnija Šturje je tedaj sprejela kar dva novomašnika: Filipa Terčelja in Ivana Semiča. Filip je začel svojo duhovniško pot v senci hude materine bolezni, Ivan pa predčasno posvečen zaradi pomanjkanja duhovnikov.
Filip Terčelj je bil posvečen 8. 6. 1917 v Ljubljani, 13. 6., na god sv. Antona, pa je prvič maševal v domači župniji, v podružni cerkvi na Fužinah.
Na šagro sv. Antona, 18. junija 2017, smo se župljani zbrali pred Terčeljevim spomenikom in šli peš na Fužine, kjer je spominsko mašo daroval šturski župnik Zoran Zornik. Nagovor je pripravil duhovni pomočnik Ivan Albreht, ki je s Terčeljevim ciklom pesmi Na sveti Sion ponazoril, kako je Terčelj gledal na duhovniško pot. Sv. Sion je hrib v Jeruzalemu, kjer je Jezus obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci, ki so postali njegovi duhovniki. Ciklus desetih pesmi je Filip napisal leta 1930 v goriškem malem semenišču; rokopisi so bili najdeni leta 2012 v solkanskem župnišču.
Filipovi odločitvi za duhovniški poklic je veliko pripomogla mati, strežniške izkušnje in priporočanje k Brezmadežni. Na poti so ga spremljali negotovost in dvomi. Svojo duhovniško pot je označil kot ''pogumno romanje po težkih poteh, po skalnatih tleh''. Rešitve in pogum je vedno našel v neomajnem zaupanju v Boga. V takratnem času je deloval z neverjetno vztrajnostjo kot duhovnik, pesnik, pisatelj, časnikar, učitelj in vzgojitelj, bolniški kurat… Gospod Albreht je svoje razmišljanje o Terčeljevem duhovništvu povezal z mislijo iz evangelija ''ljudstvo se mi smili'' in poudaril Terčeljev zgled, kako živeti in ravnati v težkih časih: biti usmiljeni in dobrohotni drug z drugim.
Po sveti maši je sledila kratka akademija ''Na Sveti Sion'', ki jo je oblikovalo pet recitatorjev in župnijski mešani pevski zbor pod vodstvom prof. Marinke Šuštar. Spominsko srečanje na šagro sv. Antona smo sklenili s prijetnim druženjem pred cerkvijo na Fužinah.
