Med branjem obvestila v Oznanilu je marsikoga zamikalo, da bi se pridružil romarjem na Sveto goro, hkrati pa so bili tudi pomisleki – kako naporno bo, bomo zmogli? Marijin klic in Miljevin: »Saj bomo šli počasi,« sta prepričala triintrideset odraslih.
Prijetno sveže sobotno jutro je napovedovalo lep spomladanski dan. Dobre volje smo se romarji zbirali takoj po šesti uri pred župniščem, se razveselili drug drugega, si zaželeli dobro jutro, in načrtovali, kdo se pelje s kom do Predmeje. Avtomobilov in prijaznih voznikov je bilo več kot dovolj.
Na Predmeji smo začeli našo pešpot. Najprej v vrsti po stezi, nato v skupini po prvega križišča. To smo se z molitvijo priporočili Mariji in prosili za srečno pot.
Nato pa pot pod noge – v hladu navzdol, navzdol skozi čudovito Smrečje. Zelenilo drevja, mahov in trat je bilo tako lepo, da smo zapeli nekaj pesmi, nato pa kramljali vse do prvega daljšega postanka. Kava je prijetno zadišala in s piškoti je bil to razkošen zajtrk.
Romanje smo nadaljevali po gozdni cesti do Krnice, nato po široki stezi do asfaltne ceste proti Rijavcem. Vmes smo z razgledne točke občudovali Vipavsko dolino in se fotografirali. Nekje sredi dopoldneva se je začel malo težji del romanja – ni bilo več sence, ne gozdnega hladu; sonce je kar močno grelo, trd asfalt pa tudi ni prijeten za hojo. Vse to sodi k romanju. V sončni svetlobi se je prikazala bazilika na Sveti gori – tako daleč, da nas je hkrati vabila in hkrati smo zaskrbljeno pomislili, kako daleč je še. Korak za korakom , med prijetnem klepetom, šalami in ob pomoči čokolade smo prišli do Trnovega, se malo odpočili in nato naprej do Grgarja; še vedno samo navzdol, navzdol. Posebna popestritev je bil odlepljen podplat na enem od gorskih čevljev našega pohodnika. Pošalil se je, da bo žena zdaj končno le spoznala, da potrebuje novo obutev.
Ob potoku v Grgarju smo se razdelili na dve skupini: nekaj jih je šlo po daljši položnejši poti , nekaj pa po vijugasti stezi proti vrhu. Vzpon naj bi trajal eno uro. Hodili smo v strnjeni vrsti, malo postali, se odpočili in spet v primernem tempu nadaljevali pot. Odlično nas je vodil Božo. Skrbna Miljeva nas je opozarjala, naj bomo pod vrhom pazljivi, da ne zdrsnemo po kamnih novozgrajene kanalizacije. Pa Bog že naredi, da je najbolj prav – malo dlje smo šli proti vzhodu, se priključili Poti miru in prijateljstva ter dospeli na Frančiškov hrib. Od tu je do bazilike samo še sprehod, kjer nas je že čakal gospod župnik, nas pohvalil in delil z nami dobro voljo. Zadovoljni, da smo srečno prehodili to pot; niti ne utrujeni, smo šli k sveti maši v kapelo. Molitev, pesmi, trenutki zbranosti in tišine se bili skoraj zadnje dejanje čudovitega doživetja.
Po maši sta nas gospodinji Bernarda in njena mama razveselili s še toplo potico, ki sta nam je pripeljali prav na Sveto goro. Bila je okusna in vsi smo se jima priporočali še za naslednje leto.
V Šturje smo se vrnili z avtobusom. Preden smo pobrali nahrbtnike, je že prišel prijazen Remigij, ki je voznike peljal nazaj na Predmejo po avtomobile. Hvala. Hvala tudi Ivanu in Miljevi za kavico, piškote, predvsem pa za organizacijo, vso skrb in spodbudne besede med potjo, hvala Božotu za vodenje, hvala sestri Emi za molitev in čokolado, hvala gospodu župniku, hvala Alenki za fotografije in hvala vsem romarjem. Zjutraj smo bili posamezni ljudje, zvečer smo romanje zaključili kot povezana skupina vedrih in dobro razpoloženih prijateljev.
Bilo je res lepo, hodili smo skoraj osem ur in med vsem tem časom ni bilo slišati nobenega godrnjanja, nobene slabe volje, nobenega »jamranja«, le smeh, sproščen klepet, razmišljanje v tišini, molitev, pesem in dobra volja.
Upamo, da bo to lepo romanje postalo tradicionalno.
Prijetno sveže sobotno jutro je napovedovalo lep spomladanski dan. Dobre volje smo se romarji zbirali takoj po šesti uri pred župniščem, se razveselili drug drugega, si zaželeli dobro jutro, in načrtovali, kdo se pelje s kom do Predmeje. Avtomobilov in prijaznih voznikov je bilo več kot dovolj.
Na Predmeji smo začeli našo pešpot. Najprej v vrsti po stezi, nato v skupini po prvega križišča. To smo se z molitvijo priporočili Mariji in prosili za srečno pot.
Nato pa pot pod noge – v hladu navzdol, navzdol skozi čudovito Smrečje. Zelenilo drevja, mahov in trat je bilo tako lepo, da smo zapeli nekaj pesmi, nato pa kramljali vse do prvega daljšega postanka. Kava je prijetno zadišala in s piškoti je bil to razkošen zajtrk.
Romanje smo nadaljevali po gozdni cesti do Krnice, nato po široki stezi do asfaltne ceste proti Rijavcem. Vmes smo z razgledne točke občudovali Vipavsko dolino in se fotografirali. Nekje sredi dopoldneva se je začel malo težji del romanja – ni bilo več sence, ne gozdnega hladu; sonce je kar močno grelo, trd asfalt pa tudi ni prijeten za hojo. Vse to sodi k romanju. V sončni svetlobi se je prikazala bazilika na Sveti gori – tako daleč, da nas je hkrati vabila in hkrati smo zaskrbljeno pomislili, kako daleč je še. Korak za korakom , med prijetnem klepetom, šalami in ob pomoči čokolade smo prišli do Trnovega, se malo odpočili in nato naprej do Grgarja; še vedno samo navzdol, navzdol. Posebna popestritev je bil odlepljen podplat na enem od gorskih čevljev našega pohodnika. Pošalil se je, da bo žena zdaj končno le spoznala, da potrebuje novo obutev.
Ob potoku v Grgarju smo se razdelili na dve skupini: nekaj jih je šlo po daljši položnejši poti , nekaj pa po vijugasti stezi proti vrhu. Vzpon naj bi trajal eno uro. Hodili smo v strnjeni vrsti, malo postali, se odpočili in spet v primernem tempu nadaljevali pot. Odlično nas je vodil Božo. Skrbna Miljeva nas je opozarjala, naj bomo pod vrhom pazljivi, da ne zdrsnemo po kamnih novozgrajene kanalizacije. Pa Bog že naredi, da je najbolj prav – malo dlje smo šli proti vzhodu, se priključili Poti miru in prijateljstva ter dospeli na Frančiškov hrib. Od tu je do bazilike samo še sprehod, kjer nas je že čakal gospod župnik, nas pohvalil in delil z nami dobro voljo. Zadovoljni, da smo srečno prehodili to pot; niti ne utrujeni, smo šli k sveti maši v kapelo. Molitev, pesmi, trenutki zbranosti in tišine se bili skoraj zadnje dejanje čudovitega doživetja.
Po maši sta nas gospodinji Bernarda in njena mama razveselili s še toplo potico, ki sta nam je pripeljali prav na Sveto goro. Bila je okusna in vsi smo se jima priporočali še za naslednje leto.
V Šturje smo se vrnili z avtobusom. Preden smo pobrali nahrbtnike, je že prišel prijazen Remigij, ki je voznike peljal nazaj na Predmejo po avtomobile. Hvala. Hvala tudi Ivanu in Miljevi za kavico, piškote, predvsem pa za organizacijo, vso skrb in spodbudne besede med potjo, hvala Božotu za vodenje, hvala sestri Emi za molitev in čokolado, hvala gospodu župniku, hvala Alenki za fotografije in hvala vsem romarjem. Zjutraj smo bili posamezni ljudje, zvečer smo romanje zaključili kot povezana skupina vedrih in dobro razpoloženih prijateljev.
Bilo je res lepo, hodili smo skoraj osem ur in med vsem tem časom ni bilo slišati nobenega godrnjanja, nobene slabe volje, nobenega »jamranja«, le smeh, sproščen klepet, razmišljanje v tišini, molitev, pesem in dobra volja.
Upamo, da bo to lepo romanje postalo tradicionalno.
