Življenje je kot knjiga, kot simfonija, kot melodija, za listom list, za tonom ton, za dnevom dan…
Nihče ne ve, kdaj bo napisana zadnja stran.
Jožetova zadnja stran je napisana, melodija je končana.
Na prvih straneh njegove knjige piše, da je bil rojen leta 1938 v družini s štirimi otroki. Izučil se je za pleskarja, vojsko je služil tri leta v mornarici in nato delal pri mojstru Keteju, s katerega ekipo je prepleskal veliko cerkva.
Zadnje delovno obdobje je bil zaposlen na Komunali.
Leta 1965 se je poročil z Anico iz Kamenj. Dvema njunima otrokoma, Dominiku in Valentini, so se do danes pridružili trije vnuki.
Bil je ljubeč in skrben mož in oče.
Bil je zelo veren in velik Marijin častilec. Iz svoje vere je živel, saj je vestno, odgovorno in pošteno opravljal dela v službi, doma, v župniji in širši skupnosti in se z dobro voljo, ob prepevanju in požvižgavanju, spoprijemal s problemi in tegobami, ki jih ni bilo malo. Bil je dobričina, uslužen, vesten, vedno pripravljen pomagati, ob vsaki uri je prišel, če si ga prosil.
Imel je mnogo darov in marsikaj ga je zanimalo. Bil je strasten zbiralec znamk, zelo rad je imel naravo, zlasti rad je hodil v hribe. Veliko prostovoljnega dela je opravil, ko je markiral poti za Planinsko društvo Ajdovščina. .
Aktivno je bil vključen v domačo župnijo. Pomagal je pri obnovi Marijinega doma, pri obnovi in vzdrževalnih delih cerkev in kapelic v župniji, restavriral je kipe za okoliške kapelice, kjer sta prišli do izraza njegova natančnost in potrpežljivost.
Poleg družine je bila njegova največja ljubezen cerkveno petje. Kdo bi preštel vse ure, ki mu jih je posvetil? Na tisoče jih je. Od mladosti je prepeval v zboru, v cerkvenem in nekaj časa tudi posvetnem.
Bil je živi vir zgodovine naše župnije, posebno kora. Čeprav je naredil le par glasbenih tečajev in bil v glavnem samouk, je vodil mešani zbor, bil organist, arhivar ter tudi organizator zbora. Vedno, ko je bilo potrebno, ko ni bilo zborovodij, je vskočil in rešil problem, čeprav mu ni bilo vedno lahko.
Bil je zelo vztrajen, požrtvovalen in stremel je za čim boljšim petjem. Skrbno je izbiral liturgično primeren program. Ko ni več vodil zbora, je zelo predano, več desetletij, vsak četrtek, prvi petek in vsako nedeljo pri litanijah skrbel, da je bilo bogoslužje obogateno z ljudskim petjem.
Ko tega ni več zmogel, je zapustil kor in je, dokler mu je zdravje dopuščalo, vsako nedeljo igral pri prvi sveti maši na Sveti Gori.
Gospod mu bodi bogat plačnik! Naj počiva v miru!
Nam pevcem veliko pomenijo psalmistovi verzi, ki smo jih skupaj z Jožetom mnogokrat prepevali:
»Hvalite Gospoda v njegovem svetišču,
hvalite ga s harfo in glasnim petjem ,
hvalite ga na njegovem veličastnem nebu!«
Dragi Jože ga sedaj hvali »na veličastnem nebu«.
Pevke in pevci
Nihče ne ve, kdaj bo napisana zadnja stran.
Jožetova zadnja stran je napisana, melodija je končana.
Na prvih straneh njegove knjige piše, da je bil rojen leta 1938 v družini s štirimi otroki. Izučil se je za pleskarja, vojsko je služil tri leta v mornarici in nato delal pri mojstru Keteju, s katerega ekipo je prepleskal veliko cerkva.
Zadnje delovno obdobje je bil zaposlen na Komunali.
Leta 1965 se je poročil z Anico iz Kamenj. Dvema njunima otrokoma, Dominiku in Valentini, so se do danes pridružili trije vnuki.
Bil je ljubeč in skrben mož in oče.
Bil je zelo veren in velik Marijin častilec. Iz svoje vere je živel, saj je vestno, odgovorno in pošteno opravljal dela v službi, doma, v župniji in širši skupnosti in se z dobro voljo, ob prepevanju in požvižgavanju, spoprijemal s problemi in tegobami, ki jih ni bilo malo. Bil je dobričina, uslužen, vesten, vedno pripravljen pomagati, ob vsaki uri je prišel, če si ga prosil.
Imel je mnogo darov in marsikaj ga je zanimalo. Bil je strasten zbiralec znamk, zelo rad je imel naravo, zlasti rad je hodil v hribe. Veliko prostovoljnega dela je opravil, ko je markiral poti za Planinsko društvo Ajdovščina. .
Aktivno je bil vključen v domačo župnijo. Pomagal je pri obnovi Marijinega doma, pri obnovi in vzdrževalnih delih cerkev in kapelic v župniji, restavriral je kipe za okoliške kapelice, kjer sta prišli do izraza njegova natančnost in potrpežljivost.
Poleg družine je bila njegova največja ljubezen cerkveno petje. Kdo bi preštel vse ure, ki mu jih je posvetil? Na tisoče jih je. Od mladosti je prepeval v zboru, v cerkvenem in nekaj časa tudi posvetnem.
Bil je živi vir zgodovine naše župnije, posebno kora. Čeprav je naredil le par glasbenih tečajev in bil v glavnem samouk, je vodil mešani zbor, bil organist, arhivar ter tudi organizator zbora. Vedno, ko je bilo potrebno, ko ni bilo zborovodij, je vskočil in rešil problem, čeprav mu ni bilo vedno lahko.
Bil je zelo vztrajen, požrtvovalen in stremel je za čim boljšim petjem. Skrbno je izbiral liturgično primeren program. Ko ni več vodil zbora, je zelo predano, več desetletij, vsak četrtek, prvi petek in vsako nedeljo pri litanijah skrbel, da je bilo bogoslužje obogateno z ljudskim petjem.
Ko tega ni več zmogel, je zapustil kor in je, dokler mu je zdravje dopuščalo, vsako nedeljo igral pri prvi sveti maši na Sveti Gori.
Gospod mu bodi bogat plačnik! Naj počiva v miru!
Nam pevcem veliko pomenijo psalmistovi verzi, ki smo jih skupaj z Jožetom mnogokrat prepevali:
»Hvalite Gospoda v njegovem svetišču,
hvalite ga s harfo in glasnim petjem ,
hvalite ga na njegovem veličastnem nebu!«
Dragi Jože ga sedaj hvali »na veličastnem nebu«.
Pevke in pevci