Ob opoldanskem branju SMS sporočila z vabilom, naj se pridružim romarjem na Sveto Goro sem pomislila, saj ne bodo šli, je prevroče. Ko pa je še župnik oznanil to romanje, je šlo »zares«. S pomisleki, če bom zmogla, sem se počasi odločala in prijavila.
V soboto zjutraj smo bili pred župniščem že vsi pohodniško razpoloženi, klepetavi in veseli, ker si bomo za premagovanje strmine na Predmejo pomagali z avtomobili. Jutro v Trnovskem gozdu je bilo prijetno hladno in hoja po mehki gozdni poti je bila prav osvežujoča. Pa smo kmalu spet prišli na široko makadamsko cesto in si krajšali čas s pogovori o vzgoji, kuhanju, o vsem mogočem. Kmalu smo v križišču zavili levo in se začeli spuščati po gozdni cesti med mogočnimi smrekami. Prijetna senca, vonj po gozdu, cvetju in zemlji sta nam vlivala dobro voljo. Zven korakov in škripanje kamenčkov pod podplati smo preglasili s pesmijo, smehom in sproščenim klepetom. Po malo daljšem vzponu je bil čas za prvi postanek. Ženske so poskrbele za kavo in mleko. Toda kmalu so dobile konkurenco – župnik nam je postregel s kavo, za katero smo takoj ugotovili, da je blizu blagoslovljeni vodi. In ker se h kavi prileže tudi pecivo, je bil to popoln zajtrk v odlični družbi. Tako okrepčani smo nadaljevali pot proti sončni Krnici. Pri vzletišču za jadralne padalce se nam je odprl razgled na našo dolino. Tu smo pomalicali. Kot se za romarje spodobi, smo v nadaljevanju poti skupno molili – gospod župnik je poskrbel, da desetke rožnega venca niso postale devetke ali enajstke, mi smo pridno odgovarjali vse do zadnje prošnje, naj nas Jezus privede v nebesa. Delček nebes smo sicer doživljali že v tem lepem poletnem dopoldnevu. Ko smo prišli na cesto, se nam je v sončni svetlobi prikazala bazilika na Sveti Gori – tako daleč, da nas je hkrati vabila in hkrati smo zaskrbljeno pomislili, kako daleč je še. »Obvaruj nas peklenskega ognja« smo prevedli v prošnjo, naj nam ne bo prevroče po asfaltni cesti do Trnovega in naprej do Grgarja – in res smo s smehom in besednimi igrami zmogli opoldansko vročino. V Trnovem smo imeli srečo, ker je bila cerkev odklenjena in smo si jo lahko ogledali.
Po zadnjem počitku, kavi in sladkarijah nas je čakalo še premagovanje štiristo metrov višinske razlike do Svete Gore. Pred vzponom po senčnati poti nas je gospod župnik prijetno sprostil s (tradicionalno) hudomušno pripovedjo o zgodovini gorske reševalne službe. Govoril je v bovškem / čezsoškem narečju in v smehu smo ugotavljali, da vsakič razumemo kakšno besedo več. Pride čas, ko bomo razumeli vse, pride.
V tišini smo se počasi vzpenjali proti Frančiškovemu hribu. Bilo je nekaj zrelih, trudnih korakov, več postankov, tihe molitve – a skupno smo v dobri uri zmogli priti do vrha. Zadovoljni, ker smo srečno prehodili pot, smo šli v baziliko. Maša, molitev, pesmi, trenutki zbranosti in tišine se bili skoraj zadnje dejanje čudovitega doživetja. Svetogorski Mariji smo se zahvalili, prosili za pomoč in se ji priporočili v varstvo.
Po sveti maši nam je br. Ambrož postregel s »pokoro letnik 2015«. Bila je zelo močna in pekoča. Bernardina odlična potratna potica in čokoladni polmeseci, ki jih je spekla Barbara, so pomirili pekoča grla. Po sproščenem klepetu smo se razdelili v avtomobile in vrnili v Šturje.
Bilo je lepo, hodili smo skoraj osem ur in med vsem tem časom nismo slišali godrnjanja, nobene slabe volje, nobenega »jamranja«, le smeh, sproščen klepet, razmišljanje v tišini, molitev in pesem. Veliko je k temu prispeval gospod župnik, ki nas je znal sprostiti, razvedriti, nasmejati in tudi umiriti; vsak izmed nas pa je tudi prispeval k dobri volji in tako smo skupaj preživeli lep dan.
Alenka N. Bizjak