Na drugo postno soboto smo se zjutraj zbrali pred župniščem z namenom, da poromamo k Svetogorski Mariji. Veselja nam ni skalila niti burja, ki nas je prepihala. Odpeljali smo se na Predmejo, ki je sedaj že stalnica, kot naša izhodiščna točka za peš romanje.
Pot nas je vodila najprej skozi Trnovski gozd. Tu se zima še ni poslovila. Hodili smo v objemu visokih smrek, pod nogami je škripal sneg, pa tudi led ni manjkal. Nad nami pa jasno, modro nebo. Mraz nas ni oviral, saj ga je pregnal topel čaj, smeh in klepet, veselje, da smo skupaj na poti.
Z vsakim korakom pot postaja krajša, in že smo bili na vzletišču nad Vitovljami. Tu je naš »hotel«, kjer si privoščimo sendvič iz popotne torbe. Kako lepo je, ko poskrbimo za potrebe telesa, obenem pa se oči spočijejo ob zrenju prelepe doline pod nami. Pogled seže daleč do morja in naprej….
Polni nove energije smo nadaljevali pot skozi gozd ob molitvi rožnega venca.
Hkrati se končata molitev in pot skozi gozd; pot nas pripelje na asfaltno cesto. Vedno znova pomislim, da je tako tudi v življenju; molitev pokaže pot in smer, kako nadaljevati.
Nas pripelje iz teme v svetlobo……..In tam pred nami je že bazilika na Sveti Gori.
Korakov je vedno več kar pomeni, da smo vedno bližje našemu cilju. Hkrati beži tudi čas, neopazno saj je toliko stvari, ki si jih moramo povedati, skrbi, želja, strahov, pa veselih stvari in dogodkov, ki si jih podelimo med sabo. Vsake toliko pa spet postanek, da poskrbimo tudi za telo.
Na poti do Grgarja opazujem številne drobne cvetlice ob stezi, tu je že pomlad………. Zadnji del poti, ko se vzpnemo iz Grgarja, nadaljujemo v tišini. Zatopljeni vsak v svoje misli, molitev, prošnjo zase, za domače, za nas vse… Z vsakim korakom je pot bolj strma in že smo na vrhu.
Najprej gremo do kipa svetega Frančiška, veseli, srečni, hvaležni, da smo zmogli. Utrujenost in napor sta pozabljena.
Vse to nesemo v srcu še k naši Materi Mariji.
Pri maši smo se zahvalili za vse milosti, ki jih prejemamo in obenem prosili za naše družine. Ta dan smo praznovali tudi praznik svetega Jožefa, zavetnika umirajočih, delavcev in zavetnika vesoljne Cerkve. Bil je podpornik, zaščitnik in vodnik svete družine, ki se je razširila na celotno Cerkev.
Zato smo še posebej prosili za dekleta in žene, za fante in može, za mlade, ki se pripravljajo na sveti zakon. Zato, da ne bi pozabili pomena in vloge družine v današnjem svetu, kjer se skuša družino izbrisati.
Po duhovnem okrepčilu, smo se zbrali še na samostanskem vrtu. Bilo je pravo malo presenečenje, saj so pridne in skrbne roke gospe Zorke in ostalih gospodinj poskrbele, da nismo šli lačni domov. Prav nikamor se nam ni mudilo, ko smo se zbrali pri mizi in se nastavljali sončnim žarkom, ki že naznanjajo, da je pomlad tu.
Ob slovesu smo si obljubili, da se še zberemo in poromamo skupaj. Kot pravi afriški pregovor, če hočeš priti hitro, pojdi sam. Če hočeš priti daleč, pojdi s skupino.
Povabljen tudi ti, ki to bereš, da greš z nami.
