Spoštovani gospod župnik Zoran!
Obstajajo trenutki, ko besede preprosto niso dovolj velike za vse, kar človek čuti. Današnja nedelja je ena takšnih, saj si želimo, da bi ta trenutek prišel mnogo kasneje. Po desetih letih se poslavljate od naše župnije. Od ljudi, ki ste jih sprejeli odprtega srca, jim stali ob strani v veselju in preizkušnjah ter jih vodili po poti vere. Deset let skupnih molitev, srečanj, praznikov, pa tudi preizkušenj. Med nami ste bili kot duhovni pastir, prijatelj in človek, ki je znal videti dlje od besed in globlje od zunanjega videza.
V župniji ste pustili globoke sledi. Na zunaj se to lepo kaže v obnovljeni cerkvi, prizidku župnišča, kapelici na Cankarjevem trgu in Marijinem domu. Prihajajoče generacije bodo videle sledove fizičnega dela v kamnu, stenah in fasadi. Tu zbrani pa vemo, da vaše delo ni zapisano le v gradbenih delih. Večja od prenovljenih zidov je prenova, ki ste jo s potrpežljivostjo, dobroto, vero in upanjem pomagali graditi v naših srcih in naši skupnosti.
Združevali smo se okrog Kristusa, okrog njegove besede in njegove ljubezni. Vaše razlage Božje besede, pogovori z vami so nas vodili in nam pomagali. Vtisi, molitve in trenutki, ko ste nam stali ob strani, so pustili sledi v številnih srcih. Morda za vse to niste slišali zahvale, zato naj danes zazveni iskreno in iz srca: HVALA VAM, ker ste nam s preprosto besedo, globino in iskrenostjo pomagali razumeti Božjo besedo in jo prenašati v vsakdanje življenje.
Mnogokrat smo od svete maše odšli bogatejši za misel, ki nas je spremljala še dolgo po koncu bogoslužja. Po vaši zaslugi Sveto pismo za mnoge med nami ni ostalo le knjiga na polici, ampak je postalo živa beseda, ki nas nagovarja v vsakdanjem življenju. Hkrati ste nas naučili, da vera ni nekaj oddaljenega, ampak živ odnos z Bogom.
Pod vašim vodstvom so se v župniji utrdile številne skupine: od Karitas do Svetopisemske skupine, od skupin zakoncev do češčenja prvih petkov in molitve. Posebno mesto so v vašem srcu imeli mladi, ki ste jim skozi oratorije, duhovne vikende in duhovne vaje pomagali odkrivati Boga. Tu so našli prostor za rast, prijateljstvo in srečanje z Bogom.
Moja naštevanja ne morejo zaobjeti vsega, saj so mnoga dejanja ostala skrita in jih pozna le dobri Bog. Mednje spadajo trenutki, ko ste poslušali nekoga, ki ni videl izhoda, ko ste obiskali in molili za bolne, ko ste tolažili žalujoče, ko ste spodbujali tiste, ki so izgubili upanje, ko ste molili za tiste, ki se tega nikoli ne bodo zavedali, ko ste nosili bremena drugih, čeprav ste sami imeli svoje križe. Veliko od naštetega nikoli ne bo zapisanega v župnijski kroniki, veliko tega nikoli ni bilo javno pohvaljeno. Velikokrat je ostalo skrito–le med vami in Bogom.
V Svetem pismu Jezus pravi: „Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da življenje za svoje ovce.“ V teh desetih letih smo v vas prepoznali prav to podobo dobrega pastirja. Ne popolnega človeka, ampak nekoga, ki iskreno ljubi Boga in ljudi. Nekoga, ki se vsak dan trudi vedno znova in znova živeti za svoj poklic.
Danes nas, gospod Zoran, spremljata dva občutka: žalost, ker odhajate, in hvaležnost za čas, ko ste bili in živeli z nami in med nami.
Veseli smo, da vas Cerkev kliče k novim nalogam. Ponosni, da so bile prepoznane vaše sposobnosti, modrost in predanost. Hvaležni smo vam, da ste tu, v Šturjah, pustili del svojega dela, del svojega srca. Naj vas na novi poti spremljata Božji blagoslov in varstvo matere Marije.
Naj vam Gospod povrne vse dobro, ki ste ga sejali med nami.
Kličem vam velik BOG LONAJ!
Izidora Černigoj