Danes smo se v Šturjah poslovili od dolgoletne katehistinje Slavice…
Nagovor pri maši:
Dragi bratje in sestre.
Danes je čutiti, da je poleg Slavičine družine tudi vsa župnija, dolina, odeta v hvaležnost in v žalost.
V hvaležnost, da je bila Slavica tako velika žena, in prav zato tudi tako velika žalost ob njenem slovesu.
Pokojna Slavica je bila po duši mati. Mati, ki ne šteje ur, podarjenih otrokom in vnukom. Mati, ki se zna veseliti življenja in uspehov svojih otrok, ki je ponosna na sina in njegove športne uspehe, mati, ki se odpravi na drugi konec sveta, kakor Cankarjeva mati v mesto, da blagoslovi otroka, ki stopa na novo življenjsko pot, mati, ki se veseli vnukov, se z njimi igra, riše, zlaga kocke,… , kljub temu, da čuti, kako ji pešajo moči.
»O mati, tvoje telo smo jedli in tvojo kri smo pili!« je zapisal Cankar. Bila je resnično DARITEV! Evharistija za svojo družino.
Zato izrekam iskreno sožalje možu, njenim otrokom z družinami, bratu z družino in vsem drugim sorodnikom.
Pokojna Slavica ni pustila pečata le v svoji družini. V zibelko ji je bila položena ljubezen do župnije. Rodila se je v Anhovem, na Robidnem bregu, kjer so bili starši in hišne tete duša župnije. Ko se je preselila v Šturje, je kljub družini, ki je rasla, ali pa zaradi tega, videla svoje poslanstvo tudi v župniji.
Bila je prva, ki je poleg sester redovnic, vstopila v katehetsko poslanstvo. Z vsemi talenti, ki jih ji je Bog dal, je s skrbnostjo matere otrokom 30. generacij posredovala veselo novico o Božji ljubezni. V svoji katehetski vnemi je njen pogled segal tja do misijonov. Zato je začela z organizaijo trikraljevske akcije, kjer je vsako leto animirala otroke in mlade, da so zbirali darove za misijone,kakor tudi, da so ob veliki noči ljudem prinašali velikonočni ogenj upanja.
Znala je kot mati zbirati otroke in jih motivirati za DOBRO, za ČLOVEKA, za CERKEV.
»Dobro drevo rodi dobre sadove«. Po njenih sadovih prepoznavamo vrednost njenega življenja.
Skrbna mati in žena ter zavzeta katehistinja – to je sad njene vere in ljubezni do Boga. Tega ni izgubila niti v času bolezni. Predana v Božjo voljo je v tem času redno prejemala svete zakramente, zato da je svoj križ nosila skupaj z Gospodom. Svoje delo in poučevanje je dopolnila in okronala s trpljenjem, po zgledu Jezusa Kristusa.
Slavica, zadnja maša je bila velikonočna maša v šturski cerkvi. Kakor bi sebi in nam vsem hotela pokazati, kje je naše upanje, na čem sloni naša vera. NA PRAZNEM KRISTUSOVEM GROBU! Kdor z vero gleda tja, ne bo nikoli mrtev. Smrt bo le prehod v poveličanje in srečo v Bogu.
Bratje in sestre. Pesnik Tagore je zapisal: »Kdo me bo nadomestil, sprašuje zahajajoče sonce. – Storila bom kar bom mogla, je ogovorila zvezdica.«
Mnogo zvezdic je vžgala pokojna Slavica. Naj nam iz nebes izprosi, da bodo te zvezdice storile vse, kar bodo zmogle, da bo BOG v naših družinah in v naši župniji.
Slavica, naj vam bo Bog bogat plačnik. Počivajte v miru.