Včasih se dan začne zelo zgodaj. In če je bilo soditi po pričakovanju, potem romarjem v Romunijo ni bilo težko iz Šturij odriniti ob tretji uri zjutraj, v četrtek, 27. aprila 2017. Vse tja do Maribora, kjer smo pobrali zadnjega potnika, smo v avtobusu prijetno dremali in lovili manjkajoče ure spanca. Še preko skoraj celotne Madžarske, kjer so najbolj zbujeni že lahko opazovali dolge ravnine ali pa klepetali z novimi sosedi, smo na pripravljenem zemljevidu preučevali našo pot naslednjih 6 dni. Prva postaja tega dne je bil najbolj obiskan madžarski romarski kraj Mariapocz, kjer smo se prvič zbrali okrog oltarne mize v cerkvi z ikono črne Marije z otrokom Jezusom v naročju. Ker je bila planirana pot ta dan dolga, smo prav pohiteli proti madžarsko-romunski meji, kjer so nas po daljšem čakanju le spustili v cilj našega romanja – Romunijo. Lepo avtocesto je zamenjala precej bolj razmajana podlaga in dobrih 900 kilometrov izven Šturij smo v kraju Baia Mare v hotelu prav na hitro povečerjali ter utonili v sladek spanec.
V petek, 28. aprila, smo se po zgodnjem zajtrku z avtobusom zapeljali do bližnje cerkve, kjer je župnik Zoran Zornik somaševal s tamkajšnjim domačim duhovnikom. Petje in sodelovanje pri sveti maši je dajalo prijeten občutek božje bližine in domačnosti. Po končani maši in ogledu cerkve v spremstvu domačega duhovnika, nas je pot peljala proti mestu Barsana, kjer so po pobočju razpotegnjene lesene hiške in cerkev, del tega »naselja« je tudi samostan in muzej. Tipične in slikovite lesene zgradbe so vpisane tudi na seznam UNESCOve kulturne dediščine. Naslednjih nekaj ur smo se prebijali skozi ovinke, klance, spuste in slabe ozke ceste, kjer smo prehitevali in srečevali konjske vprege, milijonkrat prečkali železniške tire in se nasploh imeli čas nagledati revne, a lepe kmečke pokrajine na poti čez prelaze Karpatov in skozi doline. Že v temi zgodnjega večera smo uspeli ujeti nekaj utrinkov ob samostanu Voronet, kjer je tamkajšnja cerkev iz 15. stoletja zunaj in znotraj okrašena z neštetimi freskami. Že skoraj sredi noči smo srečno prispeli v mesto Roman, kjer smo po večerji hiteli loviti ure spanca.
Tretji dan romanja, v soboto 29. aprila, so nas po krajši vožnji sprejeli v minoritskem izobraževalno-verskem središču v mestu Roman, kjer smo v njihovi cerkvi darovali sveto mašo. Preprosta notranjost cerkve, a po besedah enega od tamkajšnjih patrov bogata in težka zgodovina redov v Romuniji, sta med mašo odmevala skozi naše sodelovanje, h kateremu smo prispevali prav vsi. Veliko duhovnih poklicev po letih strogega režima in zatiranja, je upanje za celotno Cerkev. Preostanek dneva smo skozi šipe avtobusa opazovali bogato (obdelano) ravninsko pokrajino v smeri proti Bukarešti, kamor smo prispeli popoldne. Lokalna vodička nas je opozorila na glavne znamenitosti glavnega mesta Romunije in imeli smo priložnost videti zapuščino tiranskega režima Ceausescuove vladavine, ki se odraža tudi v zgradbah in cestnih povezavah. Po večerji smo imeli priložnost lastnega raziskovanja mesta, dohitel pa nas je tudi prvi dež.
Nedeljska sveta maša je bila 30. aprila še posebej slovesna. Pri uglašenem petju, uvodih in branju beril smo kot mala romarska družina zjutraj ob oltarni mizi praznovali Gospodov dan. Bukarešto smo po maši zapustili in se obrnili nazaj proti severu Romunije ter obiskali mestece Sinaia, kjer smo si ogledali slikovit samostan z dvema cerkvama. V bližini (in sredi gozdov) nas je navdušila tudi kraljeva palača Peles. Zelo velika zgradba, z neštetimi rezbarskimi podrobnostmi in bogato zgodovino življenja v njej je bila paša za oči. Da nismo ostali žejni je bilo poskrbljeno tudi z obiskom v vinski kleti, kjer smo si ogledali proizvodnjo tradicionalnih romunskih suhih penečih vin, degustacija pa je marsikoga prepričala tudi v nakup njihovega vina. Ta dan nas je čakala samo še vožnja do mesta Brasov, večerja in miren spanec.
V ponedeljek, 1. maja zjutraj smo se po zajtrku zbrali še ob evharistični mizi, nato pa si ogledali glavni trg mesta Brasov z lepimi obnovljenimi stavbami, ki ponujajo prijeten utrip. Zatem nas je čakala krajša vožnja do gradu Bran, kjer smo si kot mnogi drugi, želeli ogledati znano trdnjavo grofa Drakule. Sprehod po ozkih stopnicah, balkonih in stisnjenih sobanah je prikazal utrinek življenja legendarnega grofa. Za še popolnejšo sliko smo v nadaljevanju obiskali tudi rojstni kraj grofa Drakule, mesto Sighisoara, kjer smo videli njegovo rojstno hišo in znameniti stolp z uro ter se povzpeli na hrib do cerkve z ostanki obzidja. Še naprej proti severu smo se tega večera ustavili v mestu Cluj-Napoca, kjer smo prenočili zadnjič na našem romanju.
Zadnji dan, v torek 2.maja, smo se po zajtrku sprehodili do cerkve sv.Mihaela, kjer smo obhajali zaključno skupno sveto mašo. Mimo spomenika kralja Matjaža, preko nekaj trgov in že smo bili priča veliki umetnini p. Marka Ivana Rupnika. Ogledali smo si z mozaiki bogato opremljeno pravoslavno cerkev Jezusove spremenitve, kjer praktično ni kotička v cerkvi, ki ne bi bil opremljen z mozaikom. Res velika stvaritev slovenskega rojaka. Do doma nas je čakala še dolga pot. Vendar pa so ure minevale hitro, saj je vzdušje na avtobusu bilo primerno raznolikosti romarjev. Uspešno smo preventivno ugnali vse morebitne bolezni, se veliko pogovarjali, nasmejali, igrali, peli in bili nasploh kreativni pri premagovanju kilometrov. Potujočo kuhinjo smo vse dni imeli kar s seboj, duhovno hrano pa je skrbno pripravljal župnik Zoran. Romanje, ki bo ostalo v spominu. Vsakemu na svoj način.